14 November 2017 23:00
Slovenia
Promet je postal eden najpomembnejših segmentov moderne družbe, saj si brez njega skorajda ne moremo več predstavljati vsakdanjega življenja. Ker pa v današnjem času vse več poudarka namenjamo človekovim pravicam in njihovemu pomenu, je ta dva elementa in njune povezave nemogoče prezreti, zato si zaradi svoje kompleksnosti zaslužita posebno razpravo. Na okrogli mizi, ki jo je društvo AMD Slovenija avto v sodelovanju z Avto-moto zvezo Slovenije organiziralo na temo varovanja človekovih pravic v prometu, je tokrat med predstavniki različnih institucij stekla zanimiva beseda in predvsem konstruktivna debata.
Ko govorimo o človekovih pravicah v prometu, ne moremo mimo lastne odgovornosti, saj brez upoštevanja in uresničevanja naših dolžnosti, ki jih zahteva sistem prometa, kršimo in ogrožamo ostale udeležence, njihovo varnost in življenja. Varuhinja človekovih pravic RS, ga. Vlasta Nussdorfer, je v uvodu omenila, da se pri svojem delu na eni strani srečuje s primeri, kjer je ljudem kršena pravica do dostojanstva, varnosti in življenja ter po drugi strani kršena pravica v postopkih. V svoji iztočnici je poudarila bistveno misel, da »brez upoštevanja dolžnosti udeležencev v prometu ne morejo biti realizirane niti pravice.« V okviru obveznosti oz. dolžnosti je še kako pomembno načelo strpnosti med udeleženci, ki pa je v slovenski družbi po njenih besedah premalo prisotna, zaradi česar nemalokrat prihaja do hujših prometnih nezgod. Še vedno pa glede na visoko prisotnost nestrpnosti, prometnih kršitev in nasilja, osebno ocenjuje razmeroma nizko število hujših posledic v prometu. Naslednji vidik, ki ga je varuhinja izpostavila na okrogli mizi, je vprašanje znanja o predpisih in prometni ureditvi, ki bi moralo biti zavoljo splošne prometne varnosti tudi dosledneje in strožje nadzorovano s strani policije. Kot dopolnitev k znanju je pomembna tudi sama sposobnost voznika, kjer se pri delu srečuje z vprašanjem skupine starejših voznikov in njihovo pravico do ohranitve vozniškega dovoljenja.
Ga. Dragana Trivundža Tomanić z Agencije RS za varnost prometa je poudarila ključno vlogo agencije pri ozaveščanju udeležencev v prometu in njenem pristopu vseživljenjskega izobraževanja na področju cestno-prometnih predpisov. Preko različnih programov za specifične ciljne skupine si v sodelovanju z ustreznimi nevladnimi organizacijami in aktivnimi institucijami prizadevajo, da udeleženci osvojijo tako normativno poznavanje zakonodaje kot ostala mehkejša znanja s ciljem, da so bolj varni in manj ogrožajoči za druge. Če izvzamemo voznike s pridobljenim vozniškim dovoljenjem, je po njenem mnenju, težko od slehernega posameznika pričakovati temeljito znanje zakonodaje za delovanje v prometu. Prav zaradi tega vidi veliko priložnosti na področju ozaveščanja, ki pa bo pozitivne posledice prineslo šele po določenem obdobju. V zvezi s prometno kulturo v obliki kodeksa obnašanja v prometu pa je Tomanićeva omenila, da že od leta 2004 obstaja Evropska listina o cestnoprometni varnosti, ki predstavlja skupnost že več kot 2 000 podpisnikov. Ta edinstvena platforma za ozaveščanje o cestnoprometni varnosti naj bi z realnimi zavezami in konkretnimi ukrepi prispevala tudi k izboljšanju standardov in kulture v cestnem prometu.
Mag. Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije, je povedal, da kot predstavniki represivnega organa s svojimi postopki na nek način posegajo tudi v človekove osebnostne pravice. V slovenski družbi se to še toliko bolj občuti, saj so s prihodom demokracije pričakovanja o človekovih pravic na področju varnosti cestnega prometa postala toliko večja. Tudi on se je strinjal z že večkrat omenjeno ugotovitvijo, da se ljudje v prometnem okolju prepogosto zavedamo zgolj pravic in premalokrat svojih dolžnosti. Ukrepanje policista v obliki izključitve iz prometa po njegovih besedah redkokateri voznik ne dojame kot varnostni element, ki je lahko rešil življenje tako njemu kot drugim udeležencem, temveč nepotrebno poseganje v njegove osebnostne pravice. Kljub temu, da pa proces vzpostavljanja prometne kulture zahteva svoj čas, pri nas z vidika varnosti in zmanjšanja smrtnih žrtev teče v pravo smer. Po njegovem mnenju ključno oviro predstavlja tudi rigorozno zasnovana prometna zakonodaja, zlasti na področju sankcioniranja prekrškov, medtem ko kazenska zakonodaja v primeru, ko prometni prekrški prerastejo v kazniva dejanja, temu ne sledi.
Stališče, da je z izobraževanjem in ozaveščanjem ljudi mogoče doseči spremembe v kulturi, je zavzel tudi doc. dr. Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. V kratki predstavitvi je pokazal primer raziskave »Parkiraj izgovore drugam«, čigave namen je bil ugotoviti, koliko ljudi, ki niso invalidi, parkira na mestih, ki so rezervirana za invalide. »V opazovanem času je bilo na vseh parkirnih mestih, rezerviranih za invalide zabeleženih 608 parkiranih vozil. Med vsemi parkiranimi vozili je bilo kar 383 (63 odstotkov) takšnih, ki niso imela nameščene ustrezne invalidske kartice in 225 (37 odstotkov) takšnih, ki so invalidsko kartico imeli.« Dodal je še, da pot do izboljšanja prometne kulture ni povišanje glob za prekrške: »Če je kazen pravična oziroma če jo družba dojema kot pravično in če so globe izterljive, ni nujno, da so te pretirano stroge, bo kazen dosegla svoj namen.«
G. Manuel Pungertnik, vodja AMZS Šole vožnje in inštruktor varne vožnje, je v svojem prispevku posebej izpostavil našo strpnost, kulturo in sposobnost ter pripravljenost, da popravimo napake drugih:
»Nihče ni nezmotljiv in tudi v prometu žal vsak izmed nas, povsem nehote, naredi napako. Pomembno je, da smo drugi udeleženci do teh napak strpni in da jih, zlasti če pride do kritične situacije, skušamo popraviti, saj se na ta način lahko izognemo nesreči. Treba se je zavedati, da na cesti absolutne prednosti nima nihče in nikdar, smo pa vsi ranljivi, zato si moramo med sabo pomagati.«
Ko govorimo o človekovih pravicah v prometu, ne moremo mimo lastne odgovornosti, saj brez upoštevanja in uresničevanja naših dolžnosti, ki jih zahteva sistem prometa, kršimo in ogrožamo ostale udeležence, njihovo varnost in življenja. Varuhinja človekovih pravic RS, ga. Vlasta Nussdorfer, je v uvodu omenila, da se pri svojem delu na eni strani srečuje s primeri, kjer je ljudem kršena pravica do dostojanstva, varnosti in življenja ter po drugi strani kršena pravica v postopkih. V svoji iztočnici je poudarila bistveno misel, da »brez upoštevanja dolžnosti udeležencev v prometu ne morejo biti realizirane niti pravice.« V okviru obveznosti oz. dolžnosti je še kako pomembno načelo strpnosti med udeleženci, ki pa je v slovenski družbi po njenih besedah premalo prisotna, zaradi česar nemalokrat prihaja do hujših prometnih nezgod. Še vedno pa glede na visoko prisotnost nestrpnosti, prometnih kršitev in nasilja, osebno ocenjuje razmeroma nizko število hujših posledic v prometu. Naslednji vidik, ki ga je varuhinja izpostavila na okrogli mizi, je vprašanje znanja o predpisih in prometni ureditvi, ki bi moralo biti zavoljo splošne prometne varnosti tudi dosledneje in strožje nadzorovano s strani policije. Kot dopolnitev k znanju je pomembna tudi sama sposobnost voznika, kjer se pri delu srečuje z vprašanjem skupine starejših voznikov in njihovo pravico do ohranitve vozniškega dovoljenja.
Ga. Dragana Trivundža Tomanić z Agencije RS za varnost prometa je poudarila ključno vlogo agencije pri ozaveščanju udeležencev v prometu in njenem pristopu vseživljenjskega izobraževanja na področju cestno-prometnih predpisov. Preko različnih programov za specifične ciljne skupine si v sodelovanju z ustreznimi nevladnimi organizacijami in aktivnimi institucijami prizadevajo, da udeleženci osvojijo tako normativno poznavanje zakonodaje kot ostala mehkejša znanja s ciljem, da so bolj varni in manj ogrožajoči za druge. Če izvzamemo voznike s pridobljenim vozniškim dovoljenjem, je po njenem mnenju, težko od slehernega posameznika pričakovati temeljito znanje zakonodaje za delovanje v prometu. Prav zaradi tega vidi veliko priložnosti na področju ozaveščanja, ki pa bo pozitivne posledice prineslo šele po določenem obdobju. V zvezi s prometno kulturo v obliki kodeksa obnašanja v prometu pa je Tomanićeva omenila, da že od leta 2004 obstaja Evropska listina o cestnoprometni varnosti, ki predstavlja skupnost že več kot 2 000 podpisnikov. Ta edinstvena platforma za ozaveščanje o cestnoprometni varnosti naj bi z realnimi zavezami in konkretnimi ukrepi prispevala tudi k izboljšanju standardov in kulture v cestnem prometu.
Mag. Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije, je povedal, da kot predstavniki represivnega organa s svojimi postopki na nek način posegajo tudi v človekove osebnostne pravice. V slovenski družbi se to še toliko bolj občuti, saj so s prihodom demokracije pričakovanja o človekovih pravic na področju varnosti cestnega prometa postala toliko večja. Tudi on se je strinjal z že večkrat omenjeno ugotovitvijo, da se ljudje v prometnem okolju prepogosto zavedamo zgolj pravic in premalokrat svojih dolžnosti. Ukrepanje policista v obliki izključitve iz prometa po njegovih besedah redkokateri voznik ne dojame kot varnostni element, ki je lahko rešil življenje tako njemu kot drugim udeležencem, temveč nepotrebno poseganje v njegove osebnostne pravice. Kljub temu, da pa proces vzpostavljanja prometne kulture zahteva svoj čas, pri nas z vidika varnosti in zmanjšanja smrtnih žrtev teče v pravo smer. Po njegovem mnenju ključno oviro predstavlja tudi rigorozno zasnovana prometna zakonodaja, zlasti na področju sankcioniranja prekrškov, medtem ko kazenska zakonodaja v primeru, ko prometni prekrški prerastejo v kazniva dejanja, temu ne sledi.
Stališče, da je z izobraževanjem in ozaveščanjem ljudi mogoče doseči spremembe v kulturi, je zavzel tudi doc. dr. Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. V kratki predstavitvi je pokazal primer raziskave »Parkiraj izgovore drugam«, čigave namen je bil ugotoviti, koliko ljudi, ki niso invalidi, parkira na mestih, ki so rezervirana za invalide. »V opazovanem času je bilo na vseh parkirnih mestih, rezerviranih za invalide zabeleženih 608 parkiranih vozil. Med vsemi parkiranimi vozili je bilo kar 383 (63 odstotkov) takšnih, ki niso imela nameščene ustrezne invalidske kartice in 225 (37 odstotkov) takšnih, ki so invalidsko kartico imeli.« Dodal je še, da pot do izboljšanja prometne kulture ni povišanje glob za prekrške: »Če je kazen pravična oziroma če jo družba dojema kot pravično in če so globe izterljive, ni nujno, da so te pretirano stroge, bo kazen dosegla svoj namen.«
G. Manuel Pungertnik, vodja AMZS Šole vožnje in inštruktor varne vožnje, je v svojem prispevku posebej izpostavil našo strpnost, kulturo in sposobnost ter pripravljenost, da popravimo napake drugih:
»Nihče ni nezmotljiv in tudi v prometu žal vsak izmed nas, povsem nehote, naredi napako. Pomembno je, da smo drugi udeleženci do teh napak strpni in da jih, zlasti če pride do kritične situacije, skušamo popraviti, saj se na ta način lahko izognemo nesreči. Treba se je zavedati, da na cesti absolutne prednosti nima nihče in nikdar, smo pa vsi ranljivi, zato si moramo med sabo pomagati.«